Zgodovina župnije Ježica
Kratek oris zgodovine naše župnije!
ZGODOVINA ŽUPNIJE IN CERKVE NA JEŽICI
Cerkev se kot podružnica pražupnije sv. Petra prvič omenja leta 1526 in se je imenovala cerkev sv. Kancijana v Savljah. O tej srednjeveški prednici današnje cerkve ne vemo skoraj nič, stala pa je na prostoru nekdanjega župnijskega gospodarskega poslopja. Ob ustanovitvi lokalije leta 1787 so razmišljali tudi o nujni prenovi stare ali o novi cerkvi. Odločili so se za novo stavbo in jo zgradili v letih 1798 €“ 1802. Po dograditvi nove cerkve je bila na Ježici leta 1703 ustanovljena samostojna župnija. V letu 1939 so k stari cerkvi dodali prizidek, saj je cerkev zaradi večanja števila prebivalstva postala premajhna. Prvotno je imela župnija Ježica tudi pokopališko podružnično cerkev sv. Jurija v Stožicah, ki pa je leta 1976 postala župnijska cerkev novoustanovljene župnije.
Cerkev na Ježici sestavljata dve enoti €“ starejši del in novejši prizidek. Stari del cerkve je enoladijski prostor, ki je pokrit z dvema kupolama in ju loči močna oproga. Cerkev še kaže reminiscence na baročni način gradnje prostora, vendar je izvedena po tipskih načrtih, ki so takrat veljali za vsa javna naročila. Cerkev so skozi celotno 19. stoletje postopoma opremljali različni umetniki, ohranil se je le del nekdanje opreme. Prvotni veliki oltar ni bil kiparsko delo, ampak je bil naslikan na oltarno steno in je bil delo slikarja Janeza Potočnika. Novi veliki oltar je leta 1871 izdelal kipar Matija Tomec iz Šentvida nad Ljubljano. Ta oltarja se nista ohranila. Iz starih stranskih oltarjev podobarja Andreja Rovška iz leta 1897 pa so izdelali okvirja za sliki, ki visita v starem delu cerkve. Danes cerkev krasijo slike Križanja z Marijo Magdaleno (Andrej Herrlein, 1802), Marijinega oznanjenja (Franc Altorner, 1897), smrti sv. Jožefa in sv. Martina (obe Matija Koželj, 1865; slikar je za cerkev naslikal še vrsto drugih podob in s freskami poslikal kapelico sv. Križa pred cerkvijo), župnijskih zavetnikov Kancijanov (Gašper Luka GĂśtzl, 1841) in Brezmadežne (Blaž Farčnik, 1928).
Prizidek cerkve je zasnovan kot kvadratna dvorana pokrita z ravnim lesenim kasetiranim stropom, vrsto oken pod njim in izstopajočo polkrožno apsido. Načrt je naredil Plečnikov diplomant arhitekt Vinko Glanz. Prostor prizidka cerkve na Ježici je monumentalno zasnoval, po njegovih načrtih so izdelali tudi svečnike za stranski oltar, kropilnika pri stranskih vhodih, spovednici, barvna okna v novem delu cerkve, lestence in dve večni luči ter prižnico (kasneje so jo razstavili in z njo opremili kapelo ob cerkvi, v kapeli so danes tudi podobe s prižnice slikarja Mirka Šubica in triptih Marija kraljica miru slikarja Slavka Pengova). Glanz je nameraval predelati in povečati tudi cerkveni zvonik, vendar tega niso izvršili. Konec petdesetih in v šestdesetih letih so po načrtih arhitekta Milana Omahna izdelali stranski oltar s krstnim kamnom (slika sv. Družine je delo slikarja Mirka Šubica), po načrtih arhitekta Cirila Zazule pa glavni oltar z obhajilno mizo, tabernakljem in ambonom (kip Križanega je delo kiparja Boža Pengova).
Največjo umetniško vrednost je cerkev na Ježici dobila z mozaiki, za katere je naredil načrte slikar Stane Kregar, nedokončano Kregarjevo delo pa je po njegovi smrti nadaljeval slikar Lojze Čemažar. Vse mozaike je izdelal mozaični mojster Alfio Tambosso. Mozaiki, ki so nastali za župnijsko cerkev na Ježici v Ljubljani, so Kregarjevo največje tovrstno delo in hkrati tudi eno njegovih najobsežnejših del nasploh ter so nastali postopoma v letih 1963 €“ 1975. Izdelal je osnutek za križev pot, v apsidi je upodobil Marijo Kraljico sveta z Jezusom in župnijske zavetnike, na sprednji strani velikega duhovnika Melkizedeka, vstalega Kristusa in evangeliste, na desni strani pa prizore iz Stare zaveze. Kregar je naslikal tudi osnutke za mozaike na tabernaklju in na vazah, na kužnem znamenju ob cerkvi, izdelal pa je tudi načrte za oltarne prte in mašne plašče. Mozaike na levi strani s prizori iz Marijinega življenja je zasnoval domačin slikar Lojze Čemažar, ki je tudi avtor slik na župnijskem banderu, mašnih plaščev ter občasnih likovnih ureditev prezbiterija, božjega groba in oltarjev postavljenih ob telovski procesiji.
Leta 1995 je cerkev dobila nove orgle, izdelana je bila nova orgelska omara, hkrati je bil preurejen tudi pevski kor. Orgle je izdelala Škofijska orglarska delavnica v Mariboru, pri arhitekturni podobi orgelske omare in kora pa so sodelovali arhitekt Peter Kregar, slikar Lojze Čemažar in restavrator Ivan Pavlinec. Nedavno je bil preurejen sprednji del cerkve, zlasti v apsidalnem delu, izdelan je bil tudi nov ambon. V zvoniku visijo trije zvonovi, ki so uglašeni v akordu eš €“ gš €“ c˛. Srednji zvon je leta 1800 vlil Janez Jakob Samassa, tehta približno 504 kg in je edini preživel odvzem zvonov med prvo svetovno vojno. Veliki in mali zvon sta bila vlita v Strojnih tovarnah in livarnah v Šentvidu nad Ljubljano, mali zvon leta 1919 in tehta približno 277 kg, veliki zvon pa leta 1920 in tehta 849 kg.