ZAČETEK KONCA

Nekdo je dejal, da kristjani nismo poklicani k pričakovanju konca, temveč novega začetka. Ali to drži? To težko razumeš, če pa je dan krajši in si moramo z lučjo osvetliti dobršen del; če se bliža konec leta, ko tako ali drugače malce premišljuješ, kakšen bo – konec. In ne nazadnje, tudi evangeljski odlomki lahko prestrašijo ali vsaj nekoliko vznemirijo, saj tudi na današnjo prvo nedeljo v svetem adventnem času poslušamo o poslednjih dneh, ko bosta na mestu naša čuječnost in treznost.

Praznovanje adventa mora res biti praznovanje začetka. Ne gremo samo vnovič na pot z Jezusom Kristusom, ki prihaja kot Odrešenik sveta, ampak bo za nas tudi priložnost, da ovrednotimo svoje življenje, ravnanje, vero in ljubezen. Tako pričakovanje novega začetka pa, žal, ni posebna romantika, ki bi se napajala zgolj ob kuhanem vinu, iskanju smrečice ali množičnih božičnih koncertih, s katerimi bi nas mnogi radi prepričali že v začetku decembra, torej pred božičem. Najbrž nekoliko hudobna misel, ampak včasih morda mora priti majhen virus, da nas malce umiri v takem obhajanju adventa …

Zato lahko bolj razumemo, da je kristjanova dolžnost praznovanje začetka, in ne konca. Prihaja namreč Odrešenik, ki bo osvetlil, kar je v temi skritega. To pa pomeni, da se je treba na ta prihod tudi pripraviti. Ne bo namreč prišel nekdo, ki bi zgolj prikimaval. In čeprav si ne želimo sodnika, je Odrešenik vendarle tisti, ki bo pretehtal naša dejanja.

Mi si moramo torej želeti in hrepeneti po prihodu Božjega Sina, ki nas bo spremenil! Prihaja, da uredi naš nered. Vsi pa vemo, da takrat, ko moramo pospraviti in ko je treba urediti to, kar ni ravno urejeno in nam v ponos, vedno malo boli in nam je neprijetno. Kdaj smo pa veseli? Ko je delo končano in smo pospravili tako, da nam je všeč. To potem pomeni nov začetek; urejenost, iz katere bomo nadaljevali z boljšo voljo.

Svet nas bo v teh dneh prepričeval, da praznujemo konec. Mi pa se bomo veselili – začetka! Advent pomeni novo obdobje in nov začetek. In Odrešenika bomo najbolje pričakovali tako, da bomo pripravljeni in drugačni, velikokrat pripravljeni plavati tudi proti toku, da bi ohranili treznost in budnost.

Advent naj bo za nas tudi izredna priložnost, da se učimo ohranjati mirno kri. Če si bomo prizadevali za neoporečnost v svetosti, h kateri smo danes spodbujeni, potem nas bo Odrešenik našel pripravljene in vredne.

Gre namreč za veselje, ker je to za nas nov začetek. Stalno vabilo, da bi se pustili pospravljati Njemu, ki prihaja, da uredi naš nered. In najbrž se pri vsakomer izmed nas najde kakšen kotiček, v katerega mora Jezus Kristus posvetiti ter ga s svojo milostjo in našo pripravljenostjo tudi nekoliko urediti …

Sebastjan Likar, župnik

 

 

 

nalagam novice...