O OBEH BRATIH

Kaj bomo rekli o predsedniku države, ki trmasto vztraja, da bo sedel v zadnji vrsti, čeprav je zanj pripravljen sedež v prvi? Kaj si lahko mislimo o škofu, ki samovoljno najame manjše stanovanje, ker se mu zdi škofovska palača prevelika, čeprav jo mora Cerkev še vedno vzdrževati – poleg njegovega »novega« bivališča? Kaj si bodo mislili o nas gostitelji, ki nas bodo povabili in se potrudili za nas, mi pa bomo vse po vrsti odklanjali in bi želeli sedeti na preprostih stolih namesto za pripravljeno in pogrnjeno mizo? To ni ponižnost, to je puhla in predvsem nedorasla ponižnost, ki je je v današnjem času kar precej, ker se ne znamo več vesti svojemu stanu primerno. In predvsem, ker bi bili velikokrat radi deležni pozornosti in podpore ljudskih množic.

Jezus Kristus svojim učencem ne odreka zemeljskega dostojanstva. Kje pa, celo več: zaznamovanost z njegovim imenom daje posebno dostojanstvo; maziljenje, ki smo ga deležni pri zakramentih, je znamenje dragocenosti, da smo izvoljen rod, kraljevo duhovništvo in svet narod. Sta si torej Zebedejeva sinova, o katerih smo slišali, zaželela premalo ponižno dostojanstvo? Pravzaprav ne. Saj sta hrepenela po visokem cilju v nebeškem kraljestvu! Je s tem kaj narobe, če bi bili radi čim bliže Božjemu veličastvu? Kakor pri zemeljskih beneficijih težko pričakuješ, da jih boš takoj deležen, če se zanje še nisi nič potrudil oziroma sploh nič naredil. Zakaj bi bilo drugače na oni strani?

Želja dveh bratov je nekoliko neprimerna. Saj moramo priznati, da si je verjetno še kateri izmed apostolov želel kaj podobnega, pa je laže obsojati tistega, ki si je svetne želje upal izraziti naglas. Vse to se dogaja takoj po Jezusovi napovedi, da bo moral trpeti, da bo zasramovan, da ga bodo ubili, a bo po treh dneh vstal. Vse to trpljenje za naše odrešenje. Ponižal se bo, da bi nas povišal. In kje so učenci? Pogovor o trpljenju je vendarle mučen, zato naredijo tako, kot naredimo običajno, torej zamenjamo témo. Malce jih je zanesla njihova človeškost in bistvena jim je – slava!

V Božjem kraljestvu ne bo pomembna služba, ampak služenje. Človeškost učencev je Jezus izkoristil za preprosto katehezo: življenje z Njim je življenje po njegovem zgledu. Ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje. Pomembnejšo službo ko boš imel, bolj boš moral služiti. Kdor bo prvi, bo moral svoj sedež utemeljiti s svojim življenjem.

Kar pa ne pomeni, da prizadevanje za Božje kraljestvo odpravlja določene zemeljske stopničke. Jezus nima tega namena. Konec koncev, ali smo res tako človeški, da sta nam pomembna stolček in prazna ter minljiva slava? Tudi v tem življenju si moraš vse to zaslužiti in še potem ohranjati zdravo pamet med dostojanstvom in ponižnostjo … Oboje pa je pomembno!

Sebastjan Likar, župnik

 

 

nalagam novice...