AVTORITETA, KI JI VERJAMEMO 

Si predstavljate, da bi k zdravniku prišel človek z določenimi simptomi in potem sam razložil, kaj mu je in kakšno zdravilo naj bi dobil. Ali pa, da bi pred poletom potnik potrkal na vrata kabine in pilota opozoril, naj bosta previdna pri vzletanju in pristajanju. Zares pa bi se zgrozili, če bi slišali za učenca, dijaka ali študenta, ki bi učitelju postavil ultimat, da se bo šolal samo in zgolj po njemu všečnem vzgojnem načrtu. Hkrati s tem nerazumevanjem takih stvari pa po drugi strani pričakujemo od vsakega usposobljenega zdravo mero ponižnosti, da se s sposobnostmi v svojem poklicu ne bo petelinil.

Ali imamo pravico povedati, da smo tisti, ki odločamo na svojem področju, tudi dolžni postaviti pravila igre? Vsi, ki delate z ljudmi, dobro veste, da avtoritete danes ne dobiš več z izobrazbo ali usposobljenostjo, ampak po dolgih letih izkušenj. Pa še potem ti ne zaupajo!

Danes imamo pred seboj Jezusa, ki pride v tempelj, svojo hišo, kjer začne razlagati svoje poslanstvo. Danes je na začetku svoje poti. Gospodov duh je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Pravzaprav se pohvali s svojo usposobljenostjo in poslanstvom. Prerokbe so v njem izpolnjene. On je tisti, ki ga čakamo. Po njegovi besedi se bomo ravnali in želeli živeti njegove zapovedi.

On prihaja z avtoriteto. Zaupa jo celo svojim sodelavcem, med katerimi bodo nekateri zelo ubogi, milo rečeno zelo preprosti. Ampak delovali bodo z Jezusovo oblastjo, z usposobljenostjo, ki jo poveri prvi Učitelj in Gospod.

Če smo v vsakdanjiku pametni na mnogih področjih, tudi kot kristjani, žal, ne ravnamo nič drugače (bolje). Zato imamo danes težave tudi duhovniki, ker bi bili radi očetje, in imajo težave očetje, ker bi bili radi duhovniki, kakor pravi sv. Jožefmarija Escriva.

Vse to seveda v prvi vrsti ni povezano s sedanjimi časi. Če pa se je kdo morda ob tem zamislil, je že tako prav.

Treba je povedati, da imamo velikokrat podobne težave z avtoriteto tudi v veri. Nedavno me je klical katehet, ki svoje delo res opravlja s srcem in življenjem. Otroci ga sprašujejo po zelo natančnih stvareh, kot je denimo zaporedje praznikov po božiču. Kdaj so prišli trije modri? Koliko časa je bila sv. Družina v Egiptu? Kdaj so se v resnici vrnili v Nazaret? Skupaj sva poizvedovala pri eksegetih, pa nisva dobila natančnega odgovora.

Blagor nam, kadar se vprašanj v veri lotevamo – z vero! Potem laže doumemo, da je že moralo biti tako, kakor verujemo. In če smo tukaj ponižni, bomo tudi v življenju sprejemali svoje mesto in spoštovali avtoriteto drugega.

                                                                                 Sebastjan Likar, župnik

 

 

 

nalagam novice...